Zakaj se na rutenij-iridij-titan anodah generatorja HOCL tvori vodni kamen? Kako preprečiti dolgoročno nastajanje vodnega kamna v elektrolitskih celicah

Zakaj se na rutenij-iridij-titan anodah tvori vodni kamen? Kako preprečiti dolgoročno nastajanje vodnega kamna v elektrolitskih celicah
– Jedrnat tehnični vodnik za uporabnike generatorjev hipoklorove kisline
Poprodajna ekipa našega podjetja pogosto sliši stranke reči: "Tudi ko se velikost anode sorazmerno poveča, se efektivna vsebnost klora ne poveča, medtem ko poraba energije še naprej narašča." Vendar, ko razstavimo elektrolitsko celico in pregledamo elektrode z vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM) in rentgensko difrakcijo (XRD), ugotovimo, da se situacija razlikuje od naših pričakovanj: trda, debela kalcijevo-magnezijeva luska večinoma ni na rutenij-iridij-titanovi anodi, ampak na katodi neposredno nasproti nje. Težave na strani anode izvirajo predvsem iz kombinacije mešanega kamna, biofilma in starih premazov. Preprosta zamenjava dražje anode pogosto ne odpravi temeljnega vzroka – na meji med elektrodo in raztopino pride do luščenja, kar je lokaliziran elektrokemični pojav, ki ni povezan s tem, ali je material anode obrabljen.
Na preprečevanje lestvice gledamo kot na »upravljanje mikrookolja na vmesniku«. Spodaj bomo razjasnili štiri ključne točke: kje in kako nastane lestvica; kako lahko tanka plast vodnega kamna poškoduje drage premaze; ustrezne stroške zamenjave polarnosti in pranja s kislino; in strategije za preprečevanje vodnega kamna, zasnovane za zmanjšanje dolgotrajnih izpadov v elektrolitskih celicah.
I. Kjer pride do luščenja: na strani katode se skriva nevidna alkalna cona
Za primer vzemimo proizvodnjo hipoklorove kisline z elektrolizo razredčene slanice: na anodi se sprosti plin klor, ki se nato pretvori v hipoklorovo kislino; katoda nenehno porablja vodo in sprošča vodikov plin, medtem ko hidroksidni ioni nenehno izhajajo iz tankega vodnega filma, ki se tesno drži plošče elektrode. Ta vodni film je debel le nekaj deset do sto mikrometrov. Ker hidroksidni ioni nimajo časa, da bi se enakomerno pomešali z okoliško vodo, lokalni pH na površini katode nenadoma naraste od nevtralnega ali celo šibko kislega pH vhodne vode do močno alkalnega pH od 11 do 12.

Zato ne glede na to, ali oprema proizvaja šibko kislo hipoklorovo kislino ali alkalni natrijev hipoklorit, na površini katode vedno obstaja močno alkalno območje, ki služi kot gojišče za nastanek vodnega kamna.
Tako surova sol kot voda vsebujeta sledove kalcijevih in magnezijevih ionov ter majhne količine bikarbonatnih ionov. Ob vstopu v alkalno območje kalcijevi ioni reagirajo s hidroksidnimi ioni in tvorijo kalcijev hidroksid (kalcijev hidroksid hidrat), ki predstavlja glavno sestavino vodnega kamna; nato reagirajo z bikarbonatnimi ioni in tvorijo kalcijev karbonat. Magnezijevi ioni tvorijo magnezijev hidroksid, vendar jih zaradi majhne količine in velikosti drobnih kristalov ni mogoče razločiti, če so pomešani v lestvici. Med stabilnim procesom elektrolize z izmerjeno gostoto toka 1000 amperov na kvadratni meter se od 80 % do 90 % kristalov oblikuje neposredno na katodnih ploščah. Vrstična elektronska mikroskopija razkrije, da so te luske sestavljene iz šesterokotnih kosmičev in kratkih paličastih struktur, ki so značilne za kalcijev hidroksid.
Situacija na strani anode je drugačna. Kalcijev hidroksid je prisoten v močno oksidativnem, kislem okolju, kjer se razvija klor, kjer težko ostane stabilen, kar ima za posledico zelo malo tvorbe gostega, trdega alkalnega kamna. Tu obstajajo tri glavne težave: usedline in delci železa in mangana se vlečejo v razpoke v prevleki; v območjih nizkega toka, mrtvih kotih in med zaustavitvami bakterije in alge izločajo zunajcelične polimere, da tvorijo biofilme, ki delujejo kot lepilo za vezavo delcev in mikrokristalov na elektrodne plošče; če ni temeljito očiščen, bo po zamenjavi polarnosti ostal kalcij in magnezij.
Povzetek: Trden kamen se primarno tvori na katodi, medtem ko anodo pestijo mešani kamen, biofilmi in poškodbe prevleke; zato mora preprečevanje obsega obravnavati težave na obeh straneh hkrati.
II. Kako postopoma nastane vodni kamen
Prej je veljalo, da do nastanka vodnega kamna pride, ko je koncentracija ionov v vodi dovolj visoka, da povzroči padavine. Novejše raziskave kažejo, da ta proces ni tako preprost; tvorba kalcijevega hidroksida običajno vključuje štiri korake: kalcijevi ioni se najprej združijo na katodnem vmesniku v nanometrske grozde (še niso kristalizirani); ko se hidroksidni ioni kopičijo in kalcijev hidroksid postane prenasičen, pride do nukleacije hkrati na površini elektrode in v suspenziji; nato jedra rastejo vzdolž specifičnih kristalnih ploskev v šesterokotne ploščate kristale; nazadnje se ploščasti kristali medsebojno povežejo in zložijo ter tvorijo porozno, a gosto plast lusk, ki ovije delce.
Obstajata še dva dejavnika, ki ju pogosto spregledamo, vendar lahko pomagata preprečiti kopičenje vodnega kamna. Magnezijevi ioni povzročijo, da kristali kalcijevega hidroksida postanejo manj jasni in imajo manjšo velikost zrn, kar povzroči ohlapnejšo plast vodnega kamna, ki jo vodni tok zlahka spere; organske snovi, kot je huminska kislina, so še bolj učinkovite, saj lahko kelirajo kalcijeve in magnezijeve ione, s čimer zmanjšajo velikost kristalov in podkristalov s približno 112 nanometrov na med 75 in 90 nanometrov. Vendar pa organskih snovi ni mogoče neposredno uporabiti v inženirskih aplikacijah, ker povečujejo porabo energije in jih je treba odstraniti, preden se pitna voda in hrana razkužita. Njihova vrednost je v tem, da nas opominjajo, da je preprečevanje, da bi se vodni kamen »povečal ali zgostil«, učinkovitejše od njegovega naknadnega čiščenja.
Kako izvajati redno vzdrževanje in spremljati življenjsko dobo
Imamo nekaj priporočil. Ustvarite osnovni zapis tlaka v rezervoarju za vsako enoto, dokumentirajte začetni tlak v rezervoarju pri standardni koncentraciji soli in pretoku; uporabite to kot referenco pri kasnejšem ocenjevanju skaliranja. Spremljajte tri kazalnike: stalno povečevanje tlaka v rezervoarju, zmanjšanje razpoložljivega klora in povečanje porabe električne energije na metrično tono vode ali na gram razpoložljivega klora. Med letnim vzdrževanjem preverite, ali se nanosi luščijo, nabiranje vodnega kamna blokira elektrode in deformacije zaprtih pretočnih kanalov. Pri pranju s kislino dosledno upoštevajte priporočila proizvajalca glede vrste kisline, koncentracije in trajanja, nato pa temeljito sperite s čisto vodo. Izogibajte se, da bi oprema dlje časa mirovala; ob izklopu izpustite slanico in sperite elektrode, saj dolgotrajna izpostavljenost vlažnemu okolju spodbuja rast biofilma in lokalizirano luščenje.














